Članek, ki ga Stanislav Shishkanov, transakcijski analitik, EMDR (DPDG) terapevt.
Uredniki se iskreno zahvalijo Stanislavu in vas opomnijo, da če se znajdete v depresiji, pojdite k psihologu!
Že zelo dolgo sem čutil, da je z mano nekaj narobe, nekaj osnovnega v meni ni v redu. Brezupen sem in ne pričakujem, da se bo nekoč spremenil. Če se počutim dobro, potem dobro vem, da to ni večno. Kot da me je nad njo lebla črna senca, ki se je za trenutek odcepila in me ponovno pokrila. Bojim se, da bo spet slabo.
Danes sem se spet zbudila v avtu. Prsni koš je še vedno isti kamen, napetost, tesnoba in žalost. Po vrnitvi z dela ni bilo moči in želje, da bi vstali in hodili do hiše. Včasih zaspim na voznikovem sedežu. Zdi se, da ko je nekdo zrl v moj avto, je to izhod.
Potem grem domov, se preoblečem in se vrnem na delo. Vem, da se moram nasmehniti, reči, da sem v redu in pravočasno predložiti poročila. Ustvarjam vtis normalne osebe.
Prijatelji mi povej - veselite se v življenju, sprostite se, stari, preveč ste pregoreli. Kako jim razložiti, da je to samo še huje, da si ne zaslužim živeti, in čutim se kot popolna neumnost.
Najslabši preizkus za mene je majhen pogovor.
Ne vem, kaj naj rečem. Diha v prsih, strah se pojavi. Misli izginejo, v vrtincu se vrtijo v nekakšen lijak in praznino. Občutek patetičnosti in neumnosti. Želim, da mi nekdo pomaga in me spravi iz tega položaja, želim pobegniti. Ampak jaz sem brez vrednosti in nihče ne potrebuje. Ostala bom sama.
Vse se zdi neumno, smešno, nerodno in neprimerno. Gibanje je mehansko, skriva moje oči pred sramoto. Prebral sem vse signale sovražnosti od osebe sogovornika. Lepljiv strah, sramota, zavrnitev, samomor. Želim propasti in izginiti. Sovražim se, vsa ta situacija je mučenje in mučenje.
Zaprl sem sredi besedne zveze iz nestrpnosti do tega, kako neumno se sliši.
Občutek njegove nenaravnosti je že podoben konvulzijam, vrat se strdi, v grlu, čeljusti so napete, divji grozež je v prsih. Da se dobesedno napne, je fizično težko.
Ko ljudje rečejo, da je z menoj vse v redu, se mi zdi, da se ustrahujejo, čeprav razumem, da to ni tako. Najpogosteje želim biti prepuščen sam, da ne bi smel biti z drugimi ljudmi. Mislim, da bi bilo brez njih bolje.
Moje razmerje in spolno življenje sta ločena neuspeha. Nenehno se bojim izgubiti dekle. Skrbi za mene in to je še slabše, ker sem prepričana, da je ne zaslužim, da bo razumela in me pustila pri miru. Ko to storim, se skušam izogniti seksu. Nimam moči in želje, da bi se spopadla z njimi, čeprav razumem, da je to zanj pomembno. Zaradi tega se počutim impotentnega, ne počutim se kot človek. Ne morem niti tega.
Ne vidim niti ene različice razvoja življenja, v kateri ne bi trpel. Ljudje, ki rodijo otroke, me zmedejo. Navsezadnje morajo razumeti, kje jih vodijo, kakšen svet in življenje je to. Ne želim, da bi kdorkoli trpel tako veliko in ne namerava imeti svojih otrok.
Depresija je projekcija negativne prihodnosti. Človek zatrti in odpravi svoje želje zaradi strahu, skupaj z njimi pa se oddaljijo še druga čustva, energija in občutek ter samospoštovanje. Brez želja človek nima nobene smeri, energije in razumevanja "kje in zakaj" živi. Nastalo črno ozadje je projicirano naprej in zdi se, da bo vedno tako.
Izhod je, da se izkopljejo prej potlačene želje in se nauči, kako se spopasti s strahovi, da so bili zatrti. Dobra novica je, da je v terapiji mogoče. To ni nekakšna človeška napaka, ampak le pogoj, ki nastane zaradi določenih razlogov in s katerim se lahko (in mora) delati. (c)
